Živali prepoznajo ton in v tem tonu še marsikaj

Živali prepoznajo ton skrbnika … Špela Isak nam je zaupala, kakšne so njene izkušnje z rešenimi kužki. „V naši družini imamo sedaj drugega rešenčka, pravzaprav rešenko. Je psička, mešanka, srednje rasti, rjave barve. Ime smo ji dali Čaka, ker je tako dolgo čakala.“ To nam je zaupala Špela, ki je tudi izredna ljubiteljica konj in za njihovo dobrobit bi naredila vse.

Kakšna je bila vaša izkušnja s prvim rešenčkom?

Pred Čako smo imeli Barka, ki smo ga posvojili iz zavetišča, ko je bil star eno leto. Tudi on je bil mešanček. Pred tem ga je imel lovec, ampak Barko se je bal pokanja in ni bil primeren za lovskega psa. Našli so ga privezanega za ograjo nekega mostu. Ko sva ga z Lukom vzela, sem šla z njim v Škofjo Loko, kjer imam starše, na travniku sva ga spustila, trava je bila visoka, on pa je skakal kot zajček. Oba sva bila presrečna. Nato sva šla v gozd, zavohal je bambi in izginil. Čakala sem ga na mestu, kjer se je izgubil in čakala, žvižgala, ga klicala, pa nič.

Ko sem se odpravila domov, je Barko čakal pred vrati. Ko me je zagledal, je skočil proti meni in name, ves čas lajal, stokal, govoril v svojem jeziku. Od takrat nas ni spustil izpred oči. Takega kužka verjetno ne bo več. Barko je bil vedno poleg nas, hodil je poleg brez vrvice, brez vpitja, brez učenja. Ko sem zanosila, so se bali, da bo ljubosumen na otroka, ampak ne, Barko je od prvega dne ležal ob Naji, enako je bilo, ko smo dobili Mašo.

Bil je družinski član, bil je eden izmed nas, bil je poln ljubezni in zaupanja. Neke nedelje, pri svojih dvanajstih letih je doživel kap in nas za vedno zapustil. To je bil kar velik šok za nas vse. Pogrešali smo sprehode, stiskanje, čohanje, druženje z njim, zato smo sklenili pogledati po zavetiščih za novim kužkom. Odločili smo se za psičko iz Utinj v Karlovcu, za katero so nam povedali, da je zelo plašna, da se ne pusti božati in da se izogiba ljudem, vendar naju z možem tega ni bilo strah.

S pomočjo Animal Angelsov sva jo šla iskati čez nekaj dni. Čaka je bila v groznem stanju, stara le približno dve leti.

Kako ste jo prepeljali domov?

V avto sem jo nesla, tam je ležala do Ljubljane. Iz avta ni upala, ker bi morala skozi vrata. Pa še vrat v hišo se je strašno bala, strah jo je bilo stopnic. Zato sva še isti dan s kartoni zaprla vse stopnice. Punci sta bili pri starih starših, da ne bi bil prevelik šok za vse, ker Čaka je bila nekaj čisto drugega kot Barko. Tri dni je hodila samo na ograjen mini vrt poleg dnevne sobe. Vrata so bila odprta, da je nismo strašili z odpiranjem in zapiranjem. Nudila sva ji nežnost, hrano in vodo, ogovarjala sva jo, jo božala, ji dala vedeti, da je na varnem.

Kako pa sta prvo srečanje z novo plaho psičko doživljali dekleti?

Ko sta punci prišli domov, se je Čaka čisto sprostila, stiskale so se vse tri na kupu in čohale. Res lepo.

In kako se je potem navajala na okolico novega doma?

Ker je bila 9 mesecev v kletki, se zelo dolgo ni gibala zunaj. Ko sem ji nadela ovratnico, je padla na koščen hrbtek, kar zaropotalo je. Raje sem jo prijela in odnesla ven pred hišo. Vabila sem jo in vabila, a vsakič, ko je začutila, da je na vrvici, se je zopet vrgla na hrbet. Tako sva se premikali proti travniku, trajalo je kar nekaj časa. Vse ji je bilo strašno.

Ko sva prišli do travnika, se mi je zazdelo, da potrebuje malo svobode. Spustila sem jo in tekla je kot nora, ne vem, od kod je dobila toliko moči in energije. Ni ušla, ko sem jo poklicala, je vedno prišla k meni, tudi, ko sem jo preizkušala na potki.

Šli sva tudi v gozd, ponavljali vaje, pustila sem ji, da me na sprehodu vodi. Ker se je bala ljudi, sva hodili bolj po stezah. Doma je pojedla in šla spat na kavč. Nič je ni zbudilo. Tako so nekaj časa trajali sprehodi, učenje brez kreganja. Strašno se je bala moških v črnih oblačilih in s klobuki, kar nalajala jih je, ko je postala pogumna.

Vsakemu sem razložila zadevo in Čaka je spoznala, da ji mož v črnem ne bo storil ničesar. Tega gospoda sva srečevali dnevno, navadila se je nanj in pozabila na grozo, ki jo je čutila pred tem.

Kako pa reagira na ljudi danes?

Živali prepoznajo ton. Še vedno zbeži, ko se kdo skloni k njej, ne pusti se božati nikomur, razen domačim in nam zelo bližnjim. Otroke pa ima vse rada. Sedaj je že dve leti pri nas in ji gre odlično. Z nami gre povsod, to je čar tropa, ona je del nas.

Imate doma še kakšne živali?

Imamo tudi mucka. Belko je živel pred blokom ob glavni ulici, ki vodi skozi Trbovlje. Gospa, ki je skrbela zanj, mu je želela najti domek, ker Belko je en velik cartavček. Star je že približno 5 let. Pred njim smo imeli Zigija. Zigi je bil najlepši muc na svetu, spal je na moji glavi in me celo noč čohal. Vsako jutro nas je že ob petih začel zbujati, krempati, lesti pod odejo, ker se mu je mudilo ven pogledat, kaj je novega.

Ko smo ga hoteli imeti v hiši, je postal apatičen, pri veterinarju je dobil zdravila za domov, na vrvici smo ga peljali ven na vrt, ampak to ni bilo to, zato smo se odločili, da ga spustimo ven. Nekega dne ga je pregnal sosedov kuža, Zigi je zbežal proti cesti in njegovo življenje se je končalo. Težko smo se odločili za novega mucka, ampak za Belka je bilo vseeno bolje, da je bil pri nas, kot pa na ulici.

Kaj bi svetovali ljudem, ki se odločijo rešiti žival iz ulice?

Ljudje delamo napake, se jih ne zavedamo, sploh ne vemo, da delamo kaj narobe. Treba je vzpostaviti kontakt z živaljo. Velikokrat vidim ljudi, ko čakajo ob rdeči luči na semaforju, kuža pogleduje proti lastniku, lastnik tega ne opazi, ampak ko se prižge zelena luč, samo cukne kužija.

Veliko ljudi ne pomisli, iz kakšnega okolja so prišle njihove živali, ne postavijo se v njihovo kožo, da bi jih poskusili razumeti, zakaj so takšne, zakaj tako odreagirajo. V njih so lahko globoke rane, ki jih je treba previdno pozdraviti, jim dat čas in jim pomagati, nikakor ne s trdo roko ali s kakšnimi čudnimi ukrepi in kaznimi. Živali so polne ljubezni. Samo priložnost jim moramo dati.

Pri rešenčkih so pomembni prvi dnevi, zavedati se je treba, da niso imeli normalnega življenja. Ker nimajo lepih izkušenj z ljudmi, moramo najprej dobiti njihovo zaupanje. Pri nekaterih gre hitro, pri drugih traja dlje. Pri nas vidimo, da Čaka še po dveh letih ni sigurna glede moža Luke. Še vedno se obnaša, kakor da ji lahko stori kaj hudega, čeprav vedno z njo ravna lepo. Globoko v spominu ima zasidrano, da so moški tisti, ki ji lahko storijo kaj hudega.

Če se ne motim, obožujete tudi konje?

Konji so ogromna ljubezen. Ko sta bili punci še mlajši, sem razmišljala, kako otrokom približati živali, ob tem pa ugotovila, da sama rabim njihovo bližino. Meni je to čarobno, kako se z njimi vse zmeniš s telesnimi znaki, dotiki, pripadnostjo in pogovori v njihovem jeziku. Živali prepoznajo ton in v tem tonu še marsikaj. Jaz sem njihova prijateljica, ne njihov nadrejeni. To je ogromna razlika, ki ti lahko odpre svet živali.

Ko sem iskala jahalne šole, sem naletela na Društvo za zaščito konj v Polzeli. Izvedela sem, da je na Brniku del njihovega društva, Center za konje s posebnimi potrebami, najavili smo se in šli na obisk, saj sem izrazila željo po stiku s konji in se dogovorila za jahanje.

Bilo je super! Postali smo stalni obiskovalci, po kobili Asterji je prišla kobila Katla. Z njo je bila izkušnja podobna kot pri Čaki, le da je imela kobila tudi hudo astmo. Predlagali so mi, če bi jo vodila na sprehode. Obe sva bili prestrašeni, vsaka v svojem novem okolju, a sva se ujeli, sedaj že Maša, ki ima 7 let, lahko sprehaja Katlico.

Ste se učili tudi jahati?

Najprej sem se obotavljala glede učenja jahanja, vendar sem se odločila, da mi ne bo škodilo. Pravijo, da se jahanja učiš celo življenje in res je tako. Stik s konjem v sedlu oz. na konju je spet nekaj povsem drugega. Tako zdaj skupaj s hčerkama skrbim še za kobilo z imenom Snild. Vzamemo obe in gremo po gozdu in čez travnike na sprehod, malo v manežo, nato jih prečohamo in prelupčkamo, pa je dan naokrog.

Konjem pomagate tudi s svojim ustvarjanjem, kako?

Ker denarno nisem mogla pomagat pri Katli, sem začela izdelovati glinene konjičke, kot mobile obešene na vrvici. To je bila menjava – mobile s konjički za donacijo za Katlo Centru za konje s posebnimi potrebami (weter.si).

Živali prepoznajo ton, so enako čuteča bitja kot mi. Podajamo si ji pa kar tako, sem pa tja. Konje prodajajo kot avtomobile, resnično se veliko ljudi do konj vede, kot da so samo za jahat in parkirat. Kužke peljejo lulat in kakat tudi samo po enkrat na dan … Kuža ali muc mora biti del družine.

Živali prepoznajo ton, objavljeno v reviji Liza, rubrika hišni ljubljenčki – letnik 2018

Vabljeni, da delite svojo živalsko zgodbo z nami!
Rubriko o malih živalih in življenju z njimi pripravlja ekipa spletne trgovine ZaZivali.si. Če bi tudi vi radi v reviji Liza delili zgodbo o vašem hišnem ljubljenčku in ste lastnik psa, mačke, želve, ptička, hrčka, pujska ali katere druge živali; ali pa poznate koga, ki bi rad delil navdušenje nad življenjem s hišnim ljubljenčkom v naši reviji, pišite na metka@zazivali.si. Veseli bomo vaše živalske zgodbe in nasvetov iz prve roke, pošljite tudi slike vašega ljubljenčka in objavili jih bomo v reviji Liza, na živalskem blogu, na Facebooku in na Instagramu.

Če ste tudi sami lastnik živali, vas spletna trgovina s hrano za pse, hrano za mačke in opremo za vse male živali www.zazivali.si vas vabi k ugodnim nakupom – preverite naše aktualne kode s popusti.

Živali prepoznajo ton, fotografije: Osebni arhiv