Male in velike živali nas učijo doslednosti!

Male in velike živali so doma pri posebnih ljudeh. Eva Plešnar, lastnica štirih psov in kobile nam je zaupala, kaj njej pomeni bližina živali že od malih nog. „Živali nam res veliko dajo,“ je prepričana Eva. Pravi, da moramo vsem živalim nuditi tisto, kar potrebujejo za lepo življenje.

Kaj vam osebno pomeni, da ste lastnica štirih psov?

Enostavno si ne predstavljam dneva brez moje štirinožne druščine. So del moje družine, navdajajo me s pozitivno energijo. Vsakič, ko pridem domov, me veselo pozdravijo. Psi pokažejo res pravo iskreno veselje. Sama sem odraščala z različnimi živalmi, ki smo jih imeli doma od muca, pa do zlatih ribic, psov, hrčkov, papige, hišnega zajčka …

Celo otroštvo sem preživela med drugim tudi v družbi naših hišnih ljubljenčkov (male in velike živali). Tako sem se naučila marsičesa, predvsem pa doslednosti. Ne glede na to, katero žival imaš za ljubljenčka, se ob odraščanju z njo naučiš doslednosti, ki ti koristi tudi v življenju. Med drugim so me živali naučile, da ni potrebe po sovraštvu in zamerah. Živali se v nekem trenutku sprejo, v drugem pa je že vse pozabljeno in prijateljujejo dalje. Če dobro opazuješ svoje živali ali pa katerekoli druge, hitro opaziš, česa vsega bi se ljudje lahko še naučili. In bi nas morda kdaj namesto sovraštva in zamer vodila le ljubezen. Verjetno bi bil potem svet dosti lepši.

Vesela sem, da imam pri hiši toliko živali, saj ti one res ogromno dajo. Moramo pa tudi mi kot lastniki našim ljubljencem nuditi točno to, kar si zaslužijo. Včasih pride dan, ko so ‘izmozgane’ vse celice v mojem telesu, pa vseeno se takrat potrudim in odpravim še do kobile. Če ne drugega, jo vsaj skrtačim in zlonžiram nekaj krogov. Lahko povem, da si ob takem dnevu pri kobili naberem energijo in če tja pridem utrujena, se domov vrnem srečna, vesela in napolnjena z novo energijo. Poleg tega tisti trenutek pozabim na vse skrbi, ki me pestijo.

Kaj pa trenutki, ko tudi živali ne ubogajo?

Vsi kdaj pa kdaj kaj ušpičijo, sploh mlajši psi, saj so le mladički in še ne vedo, kaj točno je prav in kaj ne. Trenutno smo v fazi učenja, kaj se sme in kaj ne. Če imaš pravi pristop, se vse da, je pa seveda potrpljenje zelo pomembno.

Mislim, da vsaka žival točno ve, kdo je njen lastnik, in koga se uboga, četudi se jih kdaj okrega. Je pa potrebno pri vzgoji vztrajati, biti dosleden in natančen ter jih naučiti, kdo ima zadnjo besedo oz. kdo je ‘poglavar’ tropa – to je mišljeno vsaj za pse.

Kako pa je pri konjih oz. kakšna je vaša izkušnja s kobilo?

Tudi pri kobili je podobno, ves čas je potrebna zbranost, natančnost in doslednost tako pri negi kot pri samem treningu. Namreč konj je veliko težji in večji od nas, če ne bomo dosledni in pozorni na njegovo obnašanje in njegove naslednje namere. Nas njegova divja narava kaj hitro lahko premakne iz enega konca na drugega oz. namesto, da se obdržimo v sedlu, pristanemo na tleh.

Zato je pri tako graciozni živali potrebna še večja pozornost in natančnost. Moja kobila točno ve, kdaj se ji ne posvečam stoodstotno. In verjemite mi, da bo hitro poskusila uveljaviti svojo voljo. Pa naj bo to v sedlu ali v maneži (prostor, kjer opravljamo treninge, na tleh ali v sedlu), ko z njo treniram na tleh.

Kakšne pa so obveznosti lastnikov konj, koliko nege potrebujejo konji, kako se jih uri, koliko gibanja in pozornosti potrebujejo?

Konji potrebujejo ogromno nege in tudi pozornosti. Moje mnenje je, da odvisno, v kakšen namen imamo konja – je to rekreativni konjič ali športni konj, ki potrebuje mnogo več treninga in gibanja. Sama imam rekreativno kobilico. Kadar ne trenirava skupaj – trening na tleh ali jahanje, je kobila v izpustu na ogromnem travniku, kjer se pase in sprehaja.

Pri iskanju nastanitve za njo sem iskala predvsem prostor, kjer bo imela ogromno izpusta in prostora za pašo. Sama s svojo rekreativno kobilico delam, kolikor mi le čas dopušča. Minimalno 3- do 4-krat na teden in seveda več, če mi le čas dopušča. Jo pa obiščem skoraj vsak dan, če ne drugega, da ji prinesem kakšen priboljšek – korenček, jabolko …

Pred vsakim treningom je treba konja skrtačiti, mu urediti in pregledati kopita, če imamo konja doma ali z najemodajalci boksov tako dogovorjeno, je treba očistiti tudi boks, da ima čist in suh prostor, kjer je nastanjen.

Če se vrneva k psom, ste jih šolali v pasji šoli ali doma?

Svoje pse smo šolali doma, veliko sem se naučila od staršev, od prijateljev, vzrediteljev določene pasme. Tudi iz knjig ter od strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vzgojo psov. Seveda je potrebna neka osnova in osnove se – tako mi kot psi – naučimo v pasji šoli. Zato priporočam prav vsem, predvsem pa začetnikom, da pomoč pri vzgoji svojega štirinožnega prijatelja poiščejo v pasji šoli. Moje mnenje je, da je v prvi vrsti pasja šola namenjena samim lastnikom. Saj se naučijo, kako pravilno postopati pri vzgoji in določenem vedenju svojega psa.

Na osnovi česa ste izbrali pse dveh različnih pasem?

Sama imam trenutno čivave in Stafforda. Mnenja sem, da si vsak izbere pasmo, katera je primerna njegovemu stilu življenja, znanju ter predvsem lastnim zmožnostim. Da bo psu lahko nudil to, kar si zasluži. Nekdo, ki ima majhno stanovanje in malo prostega časa, naj ne izbere pasme psa, ki potrebuje aktivne sprehode in ogromno prostora za bivanje. Ko si izbiramo pasmo, se je o njej treba konkretno pozanimati. Premisliti, koliko imamo znanja, koliko imamo časa, da ga bomo namenili živali in ali ji bomo lahko nudili vse to, kar potrebuje.

Namreč nakup psa ni kot nakup plišaste igrače, z njim pride veselje, sreča, med drugim pa tudi stroški, kot je kakovostna hrana, pa priboljški, oprema in kdaj tudi veterinarski stroški.

Kako pa je z nego?

Nega je za moje pojme pri čivavah bolj zahtevna, 3- do 5-krat tedensko se jih krtači, saj imajo dolgo dlako, medtem ko staffordko skrtačimo 2-krat na teden. Potem pa so tu še urejanje krempljev ter kopanje. Je pa celotna nega pozimi drugačna kot poleti, med drugim je pozimi treba poskrbeti, da jim je v mrzlem vremenu udobno in toplo.

Čivave imajo res dolgo dlako, ki jih varuje in ščiti tako pred toploto kot mrazom, pa vendar bolj veselo poskakujejo po snegu, če imajo oblečeno primerno pasjo obleko, ki jih dodatno ščiti v mrzlem vremenu.

Tudi staffordko pri mrzlem vremenu zaščitim s primernim pasjim oblačilom. Prav tako je tudi pri kobili, ko stopinje padejo pod ledišče, jim je tako kot ljudem treba nuditi zaščito, ki jih greje.

Kakšne so po vašem mnenju prednosti pasme čivava?

Ena od prednosti pasme čivava je, da je pasma majhna in jo lahko, če je seveda socializirana, res vzameš kamorkoli želiš. To so družinski psi čuvaji, ki zalajajo in opozorijo na nevarnost, si pa sami izberejo svojo glavo družine.

Kaj pa pasma ameriški staffordshirski terier, kakšnim ljudem bi jo priporočili?

Pri staffordki opažam, da je na vse člane družine navezana enako, morda na nekoga bolj, drugega malo manj. Pasmo staffordski terier bi priporočala predvsem ljudem, ki že imajo neko osnovno znanje. Naj to ne bo prvi pes, saj je le nekoliko večji pes. Potrebuje doslednost in znanje nekoga, ki ga bo znal prevladati.

Kako bi opisali sožitje pasem?

Psi iste pasme so si karakterno podobni, medtem ko je psička stafforda karakterno povsem drugačna od čivavic. So pa njihovi značaji še bolj zanimivi, saj ima vsak svojo značajsko ‘hibo’. Ena od čivavic je alfa samica, samozavestna šefica ji pravim, saj se ničesar ne boji in v vsakem trenutku je na preži. Medtem ko je bila druga najstarejša čivavica posvojena od vzrediteljice, pri kateri sem kupila prvo psičko. Je sramežljivček, ampak zelo crkljiv kuža. Potrebuje pa več časa, da pristopi do človeka, saj je zelo previdna, prva s tem nima težav. Staffordka je zelo družinski kuža, čuvaj ampak nepredvidljiva do neznanih psov. V mladosti je imela namreč slabo izkušnjo. Na sprehodu jo je privezano na povodcu napadel spuščen odrasel pes in od takrat je do neznanih psov zelo nepredvidljiva. Domače in že znane obožuje in se jim kaj hitro tudi podredi.

In še vaše sporočilo bralcem za konec …

Vse živali so biser sveta, z biseri pa je treba ravnati lepo in previdno. Pa naj si bodo ti biseri divji ali udomačeni.

Male in velike živali, objavljeno v reviji Liza, rubrika hišni ljubljenčki – letnik 2018

Vabljeni, da delite svojo živalsko zgodbo z nami!
Rubriko o malih živalih in življenju z njimi pripravlja ekipa spletne trgovine ZaZivali.si. Če bi tudi vi radi v reviji Liza delili zgodbo o vašem hišnem ljubljenčku in ste lastnik psa, mačke, želve, ptička, hrčka, pujska ali katere druge živali; ali pa poznate koga, ki bi rad delil navdušenje nad življenjem s hišnim ljubljenčkom v naši reviji, pišite na metka@zazivali.si. Veseli bomo vaše živalske zgodbe in nasvetov iz prve roke, pošljite tudi slike vašega ljubljenčka in objavili jih bomo v reviji Liza, na živalskem blogu, na Facebooku in na Instagramu.

Če ste tudi sami lastnik psa, mačke ali druge male živali, vas spletna trgovina s hrano za pse, hrano za mačke in opremo za vse male živali www.zazivali.si vas vabi k ugodnim nakupom za male in velike živali – preverite naše aktualne kode s popusti.

Male in velike živali, fotografije: Osebni arhiv